Najini mali dojenčici vsak večer pripovedujem pravljico za lahko noč. Pravljico, ki se dogaja v tem lepem, temnem, veselem, krutem, prijaznem, strašnem, dobrohotnem, realnem svetu.
Moram se nasmehniti, ko se spomnim, kako je bilo, ko sem izvedela, da rasteš pod mojim srcem. Takrat sem naredila nekaj najbolj norega, kar sem kdajkoli storila v svojem življenju.
Bil je navaden delovni dan v službi, ko sem tičala za pisalno mizo in urejala administracijo. Pa mi delo ni in ni šlo tako, kot bi moralo. Misli so mi kot podivjane uhajale k mojemu telesu. Kaj če sem … Kaj pa, če res sem … Kaj pa, če nisem … Ojoj, daj zberi se … Zberi se, sem si dopovedovala.
In res sem začela spet delati. Misli pa zelo kmalu spet po svoje. Morda pa nisem več sama … Kaj, če srček bije? Ah, kakšna trapa sem. Srček še ne more biti, ker je še premajhen. Hej punca, kaj ti je, saj še skoraj nič nisi naredila, ura pa neusmiljeno teče. Že delam, saj delam …
Nenadoma zaslišim zelo glasen napev: »Mamica je kakor sonček …« Radovednost me seveda premami, da pogledam, od kod prihaja glasba. Z ulice, jasno. Toda … Nejeverno strmim v luksuzen športni avtomobil, ki stoji v križišču pred rdečim semoforjem in komajda verjamem svojim ušesom in očem.
Glasba prihaja točno iz tega avtomobila. Resnično sem bila presenečena, kajti iz avtomobilov se običajno sliši vse kaj drugega kot pa tovrstne pesmi. Ne semoforju se prižge zelena luč, avtomobil odpelje. Mehki napev o mamici pa se je ujel v krošnje dreves in v ritmu vetra še dolgo odmeval v sončen poletni dan.
Kar obstala sem pred oknom in ga vsrkavala vase. Kako močno me je spominjal na otroštvo. Bil je najljubša pesem naše družine, ki smo jo prepevali ob dolgih zimskih večerih, ko sem še kot deklica brezskrbno uživala otroštvo. Biti mama. Bom kdaj mama? Je to sploh mogoče? Jaz, ki imam mamo, in da bi kar naenkrat še sama postala mama?
Se bom znašla v vlogi mame? Piš vetra je spet prinesel opojno melodijo in z njo odgovor. Misel, ki mi ni pustila delati, je postala močna ¬– najmočnejša – premagala me je in v trenutku mi je postalo vseeno za nenarejeno delo. Pobrskala sem po torbici, se še enkrat ozrla skozi okno in vsa vznemirjena odhitela na stranišče.
Minute, dolge kot ure, ko sem čakala. A bilo je vredno čakati. Z ogromnim navalom adrenalina v telesu in s širokim nasmehom na obrazu sem kot nora privihrala k sodelavkam in po vsem hodniku kričala: »Noseča sem, noseča sem!«
Od sreče sem skakala, in kot da si nisem naredila že dovolj »sramote«, oddrvela še na vrh požarnih stopnic, se ozrla na ulico in veselo zavpila: »Draga moja Ljubljana! Noseča sem! Bodi srečna z menoj!«
Najbolj nori, a obenem najsrečnejši trenutki mojega življenja. Pri mojih letih in pri mojem resnem in strogem karakterju. Takrat sem se smejala od sreče, ko pa si prijokala na svet ti, sem jokala od sreče. Zanimivo, mar ne?
Tvojemu očetu ni bilo potrebno kaj posebno razlagati o tebi. Že sam izraz na mojem obrazu je bil dovolj zgovoren. Povedal mu je vse in še več. Bil je presrečen, da bo postal oče.
Takoj je začel kovati načrte za prihodnost in mi pozneje pogosto z navdušenjem razlagal svoje ideje – večinoma sicer nerealne, ker je bil popolnoma z glavo v oblakih –, in to kar iz službe, čeprav ima resno in zahtevno delo, toda le kdo bi mu zameril.
Od dne, ko sem izvedela, da rasteš v meni, sem se vsak dan pogovarjala s teboj, ti pela uspavanke in te božala. Posebno čaroben trenutek je bil, ko sem prvič začutila tvoje gibanje v sebi. Kot bi mi hotela s tem reči: »Tu sem, mamica, vseskozi s teboj, rada te imam.«
Žarela sem od ponosa na svoj velik, okoren trebušček, čeprav sem se morala zaradi njega marsičemu odpovedati in mi je povzročal tudi kakšno nevšečnost. Ljudje so me malo čudno gledali, ko sem govorila: »Midva bova naročila tole in tole, midva greva z avtobusom, midva tu, midva tja.« Pa čeprav sva bili tam samo ti in jaz.
Ni mi bilo mar za njihove poglede. Počutila sem se ljubljena, srečna, prerojena, pomlajena, lepa … Ali si deklica ali si deček – tega takrat še nisem vedela. Bila je čudovita, sladka skrivnost.
Z zanimanjem sem prebirala raznorazne knjige o nosečnosti in porodu. Gledala sem slike o otrocih v maternici in si predstavljala, koliko si že velika, kaj vse že imaš razvito … Nestrpno sem pričakovala »dan D«, ko te bom končno lahko videla, te objela in zasula s poljubčki.
Ta dan je končno le prišel. Zgodil se je čudež življenja. Na svet si prijokala vsa nežna in topla in s solzami v očeh sem te stisnila na prsi. Bila si tako krhka in nebogljena.
Opazovala sem tvoje drobne prstke, ki si jih na tako ljubek način stegnila in jih spet stisnila nazaj v pest. Tvoje temne očke so mi pospešile srčni utrip, ko so se zazrle vame in mi dale občutek, da vidijo v dušo.
S svojo podobo si me posrkala vase in le glas tvojega očeta, ki je bil ves čas, odkar so se začeli popadki potrpežljivo ob meni, me je za trenutek pripeljal nazaj v realnost. Rekel je: »Punčki moji, bodita v cvetju, jaz grem proslavit s prijatelji.« Pomižiknil mi je in zapustil sobo. Hotela sem nekaj reči, pa glasu kar ni bilo. Le roko sem dvignila v pozdrav, nato se pa spet vsa potopila v tvoj mili obrazek.
Šele po nekaj mesecih sem izvedela, kako je potekala proslava tvojega očeta in njegovih prijateljev. Že v času mojih popadkov jih je obvestil po telefonu, da »zdaj pa najbrž gre zares« in da naj bodo pripravljeni za »žur.«
In seveda si niso dali dvakrat reči. Čakali so samo še veselo novico, in ko je tvoj oče ponosno povedal, da se mu je rodila hčerka, so vsi navdušeno zaploskali in zažvižgali.
Nato jih je povabil, da gredo s kolesi proslavit. Malo so sicer čudno pogledali, zakaj s kolesi, in ne z avtomobili, ampak njihov slogan »vse za dober žur« je bil močnejši.
Presenečenje je doseglo svoj vrhunec, ko jih je tvoj oče pripeljal do cerkve, jih hudomušno pogledal in jim razložil, kaj je imel v mislih. Od srca so se nasmejali njegovi potegavščini, ker si še v sanjah niso predstavljali česa takega.
No in tako je tisti dan, ko si se rodila ti, v zahvalo za tvoje življenje tvoj oče in pet njegovih prijateljev dve uri preklečalo v cerkvi svetega Vida pred Najsvetejšim. Pa naj še kdo reče, da tvoj ata ni nekaj posebnega.
Kako lepo je, da je z nama, da si ti z nama, da smo skupaj – ena družina. V dobrem in slabem. Naše niti se trdno prepletajo med seboj in kljubujejo vsem popačenim in izmaličenim idejam o sestavi družine. O, da bi ti le zmogla z Božjo pomočjo dati prave vrednote, ki te bodo osrečile in na katerih si boš lahko postavila trdne temelje za svoje življenje.
Včasih razmišljam, kaj vse bi te lahko naučila in ti pokazala, a osupnem, ko spoznam, da si domišljam, da te učim, a vidim, da si v resnici ti moja mala prava učiteljica.
Čisto vsak dan me nekaj naučiš. Modrosti, ki jih ne ve noben učenjak na tem svetu, modrosti, ki niso zapisane v nobeni knjigi na tem svetu. Modrosti, ki jih lahko svojo mater nauči samo otrok.
Razbila si moj trd, nepopustljiv perfekcionizem s preprosto prošnjo, ki je niti izgovoriti še ne moreš, pač pa se le proseče iskri v tvojih očeh: »Bodi z menoj, mamica, potrebujem te. Potrebujem tvoj čas in pozornost.« In takrat mi postane vseeno za nepospravljeno posodo v kuhinji in goro neopranega perila v kopalnici.
Srečna sem, da si v tem trenutku tu pri meni, v tem lepem, veselem, prijaznem, dobrohotnem svetu. Tak je ob tebi in s teboj. Lahko noč, moja mala princeska.
