Ko slišim to vprašanje in poslušam dolga razpravljanja o njem bodisi v sejnih sobah polnih zdravnikov ali pa na hodniku porodnišnice ob klepetu s čistilkami bodisi v kavarni ob skodelici kave s prijateljicami, vedno pomislim na Tio-Leo. Za dlan veliko deklico, rojeno s komaj triindvajsetimi tedni.
Spominjam se tiste mirne, poletne noči, ki jo je iznenada zmotilo rezko zvonjenje telefona. »Prosim … aha, triindvajset tednov … pridemo …« ujamem besede osebe, ki je dvignila telefon. Še en pogled, namenjen meni, in vse mi je jasno. Sprejem bo. Brez velikih besed se začnejo pripravljati in kmalu že hitijo v porodno sobo. Sledim jim. Minute so se mi zdele dolge kot ure, ko smo čakali, da se rodi dete, ki ga bomo sprejeli pod svojo oskrbo.
»Deklica je,« končno moja ušesa le ujamejo pričakovani stavek. In tedaj zagledam drobno, majceno dekletce, ki krči svoje roke in le z velikim naporom diha. Dobesedno hlasta po zraku. Pri srcu me stisne, ko jo zavijejo v plenico in položijo materi v naročje.
Njena mama se je odločila, da deklice ni smiselno mučiti, da je premajhna in da ne bo preživela. V očeh zdravstvenih delavcev se zrcali sočutje in velika želja, da bi lahko kaj storili. Nemirno se prestopajo in begajo z očmi zdaj k materi zdaj k otroku.
Mama izrazi željo, da naj ostanemo ob njej in otroku, zato obzirno ugasnemo vse močne luči in se usedemo v njuno bližino. V sobo se naselita tišina in mir, le zvok težkega dihanja in stokanje male deklice se razlega po prostoru.
Mama jo nepremično in brezizrazno gleda. Njen pogled je odmaknjen, top; kot da ni z nami v sobi, kot da živi v nekem svojem svetu. Molči in skrbno pazi, da se ne dotakne otrokovih ročic, ki kar same uhajajo izpod plenice. Vprašam jo, kako je deklici ime. »Tia-Lea« odgovori, ne da bi me pogledala.
Umolknem in se pogreznem v svoje misli. V notranjosti me zvija od bolečine, ko dobesedno sedim in gledam, kako pred mojimi očmi umira otrok. Počutim se nemočno, nekoristno in tako šibko … Čutim, kako zelo je smrt močna, kako znižuje utripe srca, vpija barvo kože, jemlje dih, srka življenje …
Vstanem in počepnem ob otroku. Tia-Lea se še vedno bori za kisik. Rada bi jo potolažila, ji povedala kaj lepega, zato se narahlo dotaknem njene ročice, a jo v trenutku odmaknem saj zaslišim oster materin glas: «Ne dotikajte se otroka!« Kot bi me nekdo polil z vrelim kropom vstanem in se usedem nazaj na svoj prostor. Mama me jezno pogleduje.
Ne upam si več ničesar reči ali storiti. V svoje misli pogreznjeni še naprej sedimo in čakamo. Še malo pa bo teh mučnih trenutkov konec. A minute bežijo in bežijo in Tia-Lea se ne vda. Diha. Še vedno diha!
Prešine me iskrica upanja. Nestrpno pogledam po medicinskih sestrah, kaj bodo storile. Vprašujoče se pogledujemo in končno ena izmed njih previdno nagovori mamo: »Vaša deklica je pa prava bojevnica ...« Tišina … Naposled mama s spačenim izrazom na obrazu odvrne: »Ja, ona živi …«
In v hipu pade v neutolažljiv jok. Iz nje izbruhne vsa bolečina, strah in žalost, ki so se do sedaj kopičili v njej. Med solzami nas prosi, naj poskrbimo za njeno deklico. Še nekaj sekund, da si opomoremo od šoka in že stopimo v akcijo. Transport. Inkubator. Intubacija. Dogodki se odvijajo drug za drugim.
Tia-Lea je v nas prebudila upanje in tega upanja si nismo pustili vzeti. Delali smo z vso gorečnostjo in vztrajnostjo, kolikor smo jo le premogli v tistih trenutkih. Zavedali smo se, da je Tia-Lea kljub vsem sodobnim aparaturam, na katere smo jo priklopili, še vedno v smrtni nevarnosti. Njeno življenje bo še nekaj časa viselo na nitki.
A vendar je bilo sedaj drugače kot pa takrat v porodni sobi. Sedaj je imela ob sebi mamo, ki je trepetala za njeno življenje. »Tia je v meni stopila led,« je rada ponavljala. In verjela sem ji. Ure in ure je presedela ob hčerinem inkubatorju in jo gledala z vso materinsko ljubeznijo.
Za njo se je čas ustavil. Ni vedela, kdaj je dan, kdaj je noč; odšla je, da je jedla, se nekaj malega naspala in spet prišla nazaj k Tii-Lei. Včasih ji je zapela kakšno otroško pesmico, vsak večer pa ji – kot ritual – povedala pravljico za lahko noč. Vedno isto: Sneguljčico in sedem palčkov.
A kar je najpomembnejše: Dotaknila se je hčerke, jo božala po laskih in ji dajala vso nežnost in toplino. Zdrznila se je od strahu vedno, ko je zaslišala zvok monitorja, ki je naznanjal, da z otrokom nekaj ni v redu.
In nekega dne je prišel temen dan. Dan, ko je Tia-Lea prenehala dihati in smo jo komaj, komaj priklicali v življenje. Roke so se mi tresle od vznemirjenosti, ko smo končali. »Nikoli več ne naredi tega, punčka,« sem ji takrat rekla.
A deklica je pretresla moja čustva še enkrat. Spet je prenehala dihati in spet smo jo komajda rešili. Mama je po takih dogodkih hodila okrog kot mesečnik, vsa bleda in omotična od bolečine. Dekletce jo je resnično osvojilo, navezala se je na njo, še preden se je tega v polnosti zavedla.
Osvojila pa je tudi mene. Tolikokrat sem že mislila, da jo bomo izgubili, pa me je vedno znova presenetila in me potem zvedavo gledala, cmokala z jezičkom in se z drobnimi prstki oklepala moje roke.
Resnično prava mala bojevnica in obenem učiteljica. S svojo močno voljo do življenja mi je pokazala, kako zelo je življenje vredno. Pokazala mi je tudi, kaj je vztrajnost in končno – v njenih sivo-modrih očkah je skrit odgovor na vprašanje, kdaj se začne življenje. Jaz ga poznam, pa ti?
