Ko sem bila stara 19 let, sem osebno spoznala serijskega morilca. Čisto pravega poklicnega morilca. Ta morilec nima ne srca ne duše. Je nadpovprečno inteligenten, hiter in natančen. Dela strašne zločine, ki mu nikdar ne spodletijo.
Ne pozna usmiljenja. Svoji žrtvi nastavi zanko, splete ji mrežo, spelje jo v past. Za seboj pušča neutolažljive in strte duše ljudi. Za njim lijejo potoki solz, bridkost in gorje. Je morilec, ki ne beži pred policijo – ravno nasprotno. Zakon prepriča, da ni morilec, čeprav mori v javnosti – vsem na očeh. Se vam to zdi nelogično? Temu se reče profesionalnost. Inteligenca. Taktika. Učinkovitost.
Ta morilec ne hodi v navadno službo tako kot običajni ljudje. Ni mu treba. Veliko ljudi skrbi zanj. Hranijo ga, oblačijo, negujejo, ljubkujejo, občudujejo in hvalijo. Pri mnogih ljudeh je zaželen.
Zanj se potegujejo tudi najbolj znane in uspešne osebe, najbolj cenjeni in priznani ljudje tolčejo po svojih dragih pisalnih mizah, samo da bi prebival v njihovi deželi. Se vam to zdi nelogično? Temu se reče profesionalnost. Inteligenca. Taktika. Učinkovitost. Naj vam zaupam zgodbo kako sem ga spoznala.
Nekega toplega jesenskega dne sem sedela v parku na klopci in strmela na bližnje otroško igrišče, kjer so otroci v peskovniku izdelovali gradove iz peska. V meni je divjala huda nevihta, pa sem kljub temu samo mirno sedela in gledala. Znašla sem se v veliki življenjski stiski, ki me je navdajala s strahom in tesnobo. O ko bi le mogla zavrteti čas nazaj. Ravnala bi drugače. Ampak žal čas ne gre nazaj.
In tako sem sedaj tu, sredi parka, pod mojim srcem pa raste novo življenje. O, ko bi le mogla zavrteti čas nazaj. Kakšna trapa sem bila. Sedaj pa imam kar sem si skuhala. Borut niti slišati noče, da bi obdržala otroka. Brani se ga, kot bi bil kužna bolezen.
Pa ni. Še zdaleč ne. Je najin otrok, ki je bil spočet iz ljubezni. In potrebuje ljubezen. Nekoga, ki bo skrbel zanj, ga vzgajal, mu nudil vse najboljše. Jaz pa mu ne morem nuditi veliko in, oh, kako le ga naj vzgajam, ko pa sem še sama tako mlada. In kdaj bom dokončala faks. Rada bi postala odvetnica. Ampak z otrokom ob sebi …
Ah, koliko jih je, ki so mlajše od mene, pa so donosile in so sedaj srečne mamice. Ampak one so imele podporo svojih staršev in fanta. Jaz pa je nimam. Starši me bodo ubili, če jim povem, da sem noseča, Boruta bom pa izgubila, če otroka obdržim. Saj ni slab fant. Pravi, da bova pozneje lahko imela še veliko otrok. Ima popolnoma prav. Ko bova oba v službi bo vse skupaj mnogo lažje. Lahko bova imela še pet otrok. Da, tako bo najbolje, da storim. Tega otroka sedaj ne bom obdržala, ker bi bil res nesrečen, če bi ga rodila. Odraščal bi v preveč težkih okoliščinah.
Moje razmišljanje zmoti glasen smeh enoletnega nadebudneža, ki se mu usteca širijo do ušes, ko gleda petletnega bratca, ki se pači in prevrača kozolce. Spet se zamislim … Kaj če mi bo nekoč žal … V tem trenutku se poleg mene pojavi oseba.
Pogledam v njo in zagledam čudovito lep obraz moškega, ki se mi smehlja in me vljudno vpraša, če lahko prisede. »Seveda,« nemudoma odvrnem, pri tem pa ne umaknem pogleda od njega. Merim ga od glave do pet, pa me ni nič sram. Za trenutek pomislim ali morda sanjam. Poleg mene se je ravnokar usedel pravi lepotec.
Sedi tu, v presenetljivo lepi temnomodri obleki, v snežnobeli srajci in z zanimivim ter malce nenavadnim črtastim vzorcem na sivi kravati, ki se je na prikupen način prilegala njegovim sivo-modrim očem, ki so mi vračale nežen pogled.
V naročju je trdno stiskal k sebi veliko črno usnjeno torbo. »Vidim, da vam je težko mlada dama,« me je čez čas spet ogovoril. »Smem vprašati, kaj se vam je hudega zgodilo?«
Osupnila sem ob tako neposredni govorici, ki je niti v sanjah ne bi pričakovala. Mi morda res na obrazu piše, da sem v stiski? Imelo me je, da bi mu zabrusila nazaj nekaj grdega, v smislu, da naj se briga zase, ampak že sam pogled v njegove oči je zadoščal, da sem se popolnoma raznežila, planila v jok in mu skozi solze izlila svojo stisko.
Ko sem končala se je resno zazrl vame in dejal s sočutnim glasom: »Da, verjamem, da ti je težko in da si v hudi dilemi. Vsekakor nisi v lahki situaciji. Ampak zavedaj se, da imaš pravico do svobodne izbire.
Ne pozabi na to. Za karkoli se boš odločila, te nima nihče pravice obsojati. In verjamem, da se boš prav odločila. Saj si že velika punca.« Ob tem se je ljubko nasmehnil. »Da, odrasla punca si,« je nadaljeval, »v najlepših letih. Vse imaš še pred seboj. Prav je, da uživaš sedaj, ko si še mlada. Samo enkrat se živi! Le zakaj bi si zaradi ene napake uničila celo življenje.«
»Kaj pa moj otrok?« sem komaj slišno zamrmrala. »Kaj si rekla? Otrok?! Pa menda ja ne praviš zarodku otrok? Ha, ha, ta je pa dobra. Draga moja, otroke boš imela takrat, ko jih boš rodila. Sedaj je to le nek skupek tkiva.« Nejeverno sem ga pogledala, on je pa še kar govoril o pravicah, o odgovornem ravnanju, o socialnih razmerah, o … Saj že več ne vem o čem.
Vem samo to, da sem njegove besede vpijala kot puščava deževnico. Na koncu mi je dejal: »Punči, tole prepusti meni, bom jaz vse uredil. In življenje ti bo spet teklo po starih tirih.« Privolila sem. Rekla sem mu DA!
A življenje se mi ni vrnilo na stare tire. Postala sem živa razvalina v človeški podobi. Ni besed, ki bi lahko opisale kako trpim, ko se zavem, da ob sebi nimam svojega dragega deteta, ker ga nisem sprejela.
In vest. Ta nikdar ne počiva. Očita mi, stalno sami očitki in krivda … krivda … kriva sem … In park? Tja ne hodim več. Smeh otrok mi reže v dušo. Pogleda na otroke ne prenesem. V njihovih očeh se iskri vprašanje: »Mama, zakaj si me ubila?«
In kaj se je zgodilo s skrivnostnim neznancem, ki sem ga srečala v parku? Po vseh težkih letih obupa in bolečine sem ga poiskala. Ni bilo težko. Vrtel se je v družbi deklet, jim pihal na dušo in se jim dobrikal.
Potegnila sem ga za rokav in ga odvlekla na samoten kraj. »Ubili ste mojega otroka!« sem rekla s sovraštvom v glasu. »Vrnite mi ga!« Še močneje sem ga stisnila za podlaket. Ledeno me je pogledal in se iztrgal iz mojega prijema. »Ne morem ti vrniti otroka. Sama si tako hotela. To je bila tvoja odločitev.«
Že se je obrnil, da bi odšel, pa sem ga ponovno potegnila za rokav. »Nimate pravice …« sem komaj izdavila. Spet me je ledeno pogledal in pokazal na tisto svojo veliko črno usnjeno torbo. »Brez nje ne grem nikamor.«
Vzel jo je v roke, jo sunkovito odprl in pred mano se je po tleh na vse strani raztresel kup papirja. Nemčija, Švica, Avstrija, Velika Britanija, ZDA, Kanada, Finska, Japonska, Avstralija, Slovenija … S tresočimi rokami sem mrzlično brskala po papirjih in prebirala naslove. Zakon o … 17. člen… Zakon o … 18. člen … Zakon o … 121. člen …
Ne, nisem več mogla zdržati. Spet me je zvilo. Spet tisti silen naval bolečine in krivde. Ko sem naposled prišla k sebi, sem ga zagledala, ko je odhajal s tisto veliko črno usnjeno torbo v roki. Z grozo v očeh sem zakričala za njim: »Kako vam je ime??« Obrnil se je, se zlobno zarežal in dejal: »Moje ime je Umetni splav. Vam na uslugo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar