Kdaj se začne življenje?

Ko slišim to vprašanje in poslušam dolga razpravljanja o njem bodisi v sejnih sobah polnih zdravnikov ali pa na hodniku porodnišnice ob klepetu s čistilkami bodisi v kavarni ob skodelici kave s prijateljicami, vedno pomislim na Tio-Leo. Za dlan veliko deklico, rojeno s komaj triindvajsetimi tedni.

Spominjam se tiste mirne, poletne noči, ki jo je iznenada zmotilo rezko zvonjenje telefona. »Prosim … aha, triindvajset tednov … pridemo …« ujamem besede osebe, ki je dvignila telefon. Še en pogled, namenjen meni, in vse mi je jasno. Sprejem bo. Brez velikih besed se začnejo pripravljati in kmalu že hitijo v porodno sobo. Sledim jim. Minute so se mi zdele dolge kot ure, ko smo čakali, da se rodi dete, ki ga bomo sprejeli pod svojo oskrbo.

»Deklica je,« končno moja ušesa le ujamejo pričakovani stavek. In tedaj zagledam drobno, majceno dekletce, ki krči svoje roke in le z velikim naporom diha. Dobesedno hlasta po zraku. Pri srcu me stisne, ko jo zavijejo v plenico in položijo materi v naročje.

Njena mama se je odločila, da deklice ni smiselno mučiti, da je premajhna in da ne bo preživela. V očeh zdravstvenih delavcev se zrcali sočutje in velika želja, da bi lahko kaj storili. Nemirno se prestopajo in begajo z očmi zdaj k materi zdaj k otroku.

Mama izrazi željo, da naj ostanemo ob njej in otroku, zato obzirno ugasnemo vse močne luči in se usedemo v njuno bližino. V sobo se naselita tišina in mir, le zvok težkega dihanja in stokanje male deklice se razlega po prostoru.

Mama jo nepremično in brezizrazno gleda. Njen pogled je odmaknjen, top; kot da ni z nami v sobi, kot da živi v nekem svojem svetu. Molči in skrbno pazi, da se ne dotakne otrokovih ročic, ki kar same uhajajo izpod plenice. Vprašam jo, kako je deklici ime. »Tia-Lea« odgovori, ne da bi me pogledala.

Umolknem in se pogreznem v svoje misli. V notranjosti me zvija od bolečine, ko dobesedno sedim in gledam, kako pred mojimi očmi umira otrok. Počutim se nemočno, nekoristno in tako šibko … Čutim, kako zelo je smrt močna, kako znižuje utripe srca, vpija barvo kože, jemlje dih, srka življenje …

Vstanem in počepnem ob otroku. Tia-Lea se še vedno bori za kisik. Rada bi jo potolažila, ji povedala kaj lepega, zato se narahlo dotaknem njene ročice, a jo v trenutku odmaknem saj zaslišim oster materin glas: «Ne dotikajte se otroka!« Kot bi me nekdo polil z vrelim kropom vstanem in se usedem nazaj na svoj prostor. Mama me jezno pogleduje.

Ne upam si več ničesar reči ali storiti. V svoje misli pogreznjeni še naprej sedimo in čakamo. Še malo pa bo teh mučnih trenutkov konec. A minute bežijo in bežijo in Tia-Lea se ne vda. Diha. Še vedno diha!

Prešine me iskrica upanja. Nestrpno pogledam po medicinskih sestrah, kaj bodo storile. Vprašujoče se pogledujemo in končno ena izmed njih previdno nagovori mamo: »Vaša deklica je pa prava bojevnica ...« Tišina … Naposled mama s spačenim izrazom na obrazu odvrne: »Ja, ona živi …«

In v hipu pade v neutolažljiv jok. Iz nje izbruhne vsa bolečina, strah in žalost, ki so se do sedaj kopičili v njej. Med solzami nas prosi, naj poskrbimo za njeno deklico. Še nekaj sekund, da si opomoremo od šoka in že stopimo v akcijo. Transport. Inkubator. Intubacija. Dogodki se odvijajo drug za drugim.

Tia-Lea je v nas prebudila upanje in tega upanja si nismo pustili vzeti. Delali smo z vso gorečnostjo in vztrajnostjo, kolikor smo jo le premogli v tistih trenutkih. Zavedali smo se, da je Tia-Lea kljub vsem sodobnim aparaturam, na katere smo jo priklopili, še vedno v smrtni nevarnosti. Njeno življenje bo še nekaj časa viselo na nitki.

A vendar je bilo sedaj drugače kot pa takrat v porodni sobi. Sedaj je imela ob sebi mamo, ki je trepetala za njeno življenje. »Tia je v meni stopila led,« je rada ponavljala. In verjela sem ji. Ure in ure je presedela ob hčerinem inkubatorju in jo gledala z vso materinsko ljubeznijo.

Za njo se je čas ustavil. Ni vedela, kdaj je dan, kdaj je noč; odšla je, da je jedla, se nekaj malega naspala in spet prišla nazaj k Tii-Lei. Včasih ji je zapela kakšno otroško pesmico, vsak večer pa ji – kot ritual – povedala pravljico za lahko noč. Vedno isto: Sneguljčico in sedem palčkov.

A kar je najpomembnejše: Dotaknila se je hčerke, jo božala po laskih in ji dajala vso nežnost in toplino. Zdrznila se je od strahu vedno, ko je zaslišala zvok monitorja, ki je naznanjal, da z otrokom nekaj ni v redu.

In nekega dne je prišel temen dan. Dan, ko je Tia-Lea prenehala dihati in smo jo komaj, komaj priklicali v življenje. Roke so se mi tresle od vznemirjenosti, ko smo končali. »Nikoli več ne naredi tega, punčka,« sem ji takrat rekla.

A deklica je pretresla moja čustva še enkrat. Spet je prenehala dihati in spet smo jo komajda rešili. Mama je po takih dogodkih hodila okrog kot mesečnik, vsa bleda in omotična od bolečine. Dekletce jo je resnično osvojilo, navezala se je na njo, še preden se je tega v polnosti zavedla.

Osvojila pa je tudi mene. Tolikokrat sem že mislila, da jo bomo izgubili, pa me je vedno znova presenetila in me potem zvedavo gledala, cmokala z jezičkom in se z drobnimi prstki oklepala moje roke.

Resnično prava mala bojevnica in obenem učiteljica. S svojo močno voljo do življenja mi je pokazala, kako zelo je življenje vredno. Pokazala mi je tudi, kaj je vztrajnost in končno – v njenih sivo-modrih očkah je skrit odgovor na vprašanje, kdaj se začne življenje. Jaz ga poznam, pa ti?

Serijski morilec

Ko sem bila stara 19 let, sem osebno spoznala serijskega morilca. Čisto pravega poklicnega morilca. Ta morilec nima ne srca ne duše. Je nadpovprečno inteligenten, hiter in natančen. Dela strašne zločine, ki mu nikdar ne spodletijo.

Ne pozna usmiljenja. Svoji žrtvi nastavi zanko, splete ji mrežo, spelje jo v past. Za seboj pušča neutolažljive in strte duše ljudi. Za njim lijejo potoki solz, bridkost in gorje. Je morilec, ki ne beži pred policijo ­­– ravno nasprotno. Zakon prepriča, da ni morilec, čeprav mori v javnosti – vsem na očeh. Se vam to zdi nelogično? Temu se reče profesionalnost. Inteligenca. Taktika. Učinkovitost.

Ta morilec ne hodi v navadno službo tako kot običajni ljudje. Ni mu treba. Veliko ljudi skrbi zanj. Hranijo ga, oblačijo, negujejo, ljubkujejo, občudujejo in hvalijo. Pri mnogih ljudeh je zaželen.

Zanj se potegujejo tudi najbolj znane in uspešne osebe, najbolj cenjeni in priznani ljudje tolčejo po svojih dragih pisalnih mizah, samo da bi prebival v njihovi deželi. Se vam to zdi nelogično? Temu se reče profesionalnost. Inteligenca. Taktika. Učinkovitost. Naj vam zaupam zgodbo kako sem ga spoznala.

Nekega toplega jesenskega dne sem sedela v parku na klopci in strmela na bližnje otroško igrišče, kjer so otroci v peskovniku izdelovali gradove iz peska. V meni je divjala huda nevihta, pa sem kljub temu samo mirno sedela in gledala. Znašla sem se v veliki življenjski stiski, ki me je navdajala s strahom in tesnobo. O ko bi le mogla zavrteti čas nazaj. Ravnala bi drugače. Ampak žal čas ne gre nazaj.

In tako sem sedaj tu, sredi parka, pod mojim srcem pa raste novo življenje. O, ko bi le mogla zavrteti čas nazaj. Kakšna trapa sem bila. Sedaj pa imam kar sem si skuhala. Borut niti slišati noče, da bi obdržala otroka. Brani se ga, kot bi bil kužna bolezen.

Pa ni. Še zdaleč ne. Je najin otrok, ki je bil spočet iz ljubezni. In potrebuje ljubezen. Nekoga, ki bo skrbel zanj, ga vzgajal, mu nudil vse najboljše. Jaz pa mu ne morem nuditi veliko in, oh, kako le ga naj vzgajam, ko pa sem še sama tako mlada. In kdaj bom dokončala faks. Rada bi postala odvetnica. Ampak z otrokom ob sebi …

Ah, koliko jih je, ki so mlajše od mene, pa so donosile in so sedaj srečne mamice. Ampak one so imele podporo svojih staršev in fanta. Jaz pa je nimam. Starši me bodo ubili, če jim povem, da sem noseča, Boruta bom pa izgubila, če otroka obdržim. Saj ni slab fant. Pravi, da bova pozneje lahko imela še veliko otrok. Ima popolnoma prav. Ko bova oba v službi bo vse skupaj mnogo lažje. Lahko bova imela še pet otrok. Da, tako bo najbolje, da storim. Tega otroka sedaj ne bom obdržala, ker bi bil res nesrečen, če bi ga rodila. Odraščal bi v preveč težkih okoliščinah.

Moje razmišljanje zmoti glasen smeh enoletnega nadebudneža, ki se mu usteca širijo do ušes, ko gleda petletnega bratca, ki se pači in prevrača kozolce. Spet se zamislim … Kaj če mi bo nekoč žal … V tem trenutku se poleg mene pojavi oseba.

Pogledam v njo in zagledam čudovito lep obraz moškega, ki se mi smehlja in me vljudno vpraša, če lahko prisede. »Seveda,« nemudoma odvrnem, pri tem pa ne umaknem pogleda od njega. Merim ga od glave do pet, pa me ni nič sram. Za trenutek pomislim ali morda sanjam. Poleg mene se je ravnokar usedel pravi lepotec.

Sedi tu, v presenetljivo lepi temnomodri obleki, v snežnobeli srajci in z zanimivim ter malce nenavadnim črtastim vzorcem na sivi kravati, ki se je na prikupen način prilegala njegovim sivo-modrim očem, ki so mi vračale nežen pogled.

V naročju je trdno stiskal k sebi veliko črno usnjeno torbo. »Vidim, da vam je težko mlada dama,« me je čez čas spet ogovoril. »Smem vprašati, kaj se vam je hudega zgodilo?«

Osupnila sem ob tako neposredni govorici, ki je niti v sanjah ne bi pričakovala. Mi morda res na obrazu piše, da sem v stiski? Imelo me je, da bi mu zabrusila nazaj nekaj grdega, v smislu, da naj se briga zase, ampak že sam pogled v njegove oči je zadoščal, da sem se popolnoma raznežila, planila v jok in mu skozi solze izlila svojo stisko.

Ko sem končala se je resno zazrl vame in dejal s sočutnim glasom: »Da, verjamem, da ti je težko in da si v hudi dilemi. Vsekakor nisi v lahki situaciji. Ampak zavedaj se, da imaš pravico do svobodne izbire.

Ne pozabi na to. Za karkoli se boš odločila, te nima nihče pravice obsojati. In verjamem, da se boš prav odločila. Saj si že velika punca.« Ob tem se je ljubko nasmehnil. »Da, odrasla punca si,« je nadaljeval, »v najlepših letih. Vse imaš še pred seboj. Prav je, da uživaš sedaj, ko si še mlada. Samo enkrat se živi! Le zakaj bi si zaradi ene napake uničila celo življenje.«

»Kaj pa moj otrok?« sem komaj slišno zamrmrala. »Kaj si rekla? Otrok?! Pa menda ja ne praviš zarodku otrok? Ha, ha, ta je pa dobra. Draga moja, otroke boš imela takrat, ko jih boš rodila. Sedaj je to le nek skupek tkiva.« Nejeverno sem ga pogledala, on je pa še kar govoril o pravicah, o odgovornem ravnanju, o socialnih razmerah, o … Saj že več ne vem o čem.

Vem samo to, da sem njegove besede vpijala kot puščava deževnico. Na koncu mi je dejal: »Punči, tole prepusti meni, bom jaz vse uredil. In življenje ti bo spet teklo po starih tirih.« Privolila sem. Rekla sem mu DA!

A življenje se mi ni vrnilo na stare tire. Postala sem živa razvalina v človeški podobi. Ni besed, ki bi lahko opisale kako trpim, ko se zavem, da ob sebi nimam svojega dragega deteta, ker ga nisem sprejela.

In vest. Ta nikdar ne počiva. Očita mi, stalno sami očitki in krivda … krivda … kriva sem … In park? Tja ne hodim več. Smeh otrok mi reže v dušo. Pogleda na otroke ne prenesem. V njihovih očeh se iskri vprašanje: »Mama, zakaj si me ubila?«

In kaj se je zgodilo s skrivnostnim neznancem, ki sem ga srečala v parku? Po vseh težkih letih obupa in bolečine sem ga poiskala. Ni bilo težko. Vrtel se je v družbi deklet, jim pihal na dušo in se jim dobrikal.

Potegnila sem ga za rokav in ga odvlekla na samoten kraj. »Ubili ste mojega otroka!« sem rekla s sovraštvom v glasu. »Vrnite mi ga!« Še močneje sem ga stisnila za podlaket. Ledeno me je pogledal in se iztrgal iz mojega prijema. »Ne morem ti vrniti otroka. Sama si tako hotela. To je bila tvoja odločitev.«

Že se je obrnil, da bi odšel, pa sem ga ponovno potegnila za rokav. »Nimate pravice …« sem komaj izdavila. Spet me je ledeno pogledal in pokazal na tisto svojo veliko črno usnjeno torbo. »Brez nje ne grem nikamor.«

Vzel jo je v roke, jo sunkovito odprl in pred mano se je po tleh na vse strani raztresel kup papirja. Nemčija, Švica, Avstrija, Velika Britanija, ZDA, Kanada, Finska, Japonska, Avstralija, Slovenija … S tresočimi rokami sem mrzlično brskala po papirjih in prebirala naslove. Zakon o … 17. člen… Zakon o … 18. člen … Zakon o … 121. člen …

Ne, nisem več mogla zdržati. Spet me je zvilo. Spet tisti silen naval bolečine in krivde. Ko sem naposled prišla k sebi, sem ga zagledala, ko je odhajal s tisto veliko črno usnjeno torbo v roki. Z grozo v očeh sem zakričala za njim: »Kako vam je ime??« Obrnil se je, se zlobno zarežal in dejal: »Moje ime je Umetni splav. Vam na uslugo.«