MOJ MAJ

MOJ MAJ: Pozdravljeni v Gospodovem imenu,

pošiljam Vam moje pričevanje. Želim, da ga prebere čimveč ljudi, da bi kruta resnica o posledicah umetne prekinitve nosečnosti prišla na dan.

Zaradi anonimnosti se bom podpisala z "žalostna mamica".

Naj naš Vsemogočni Gospod obilno blagoslavlja Vaš trud in prizadevanje da resnica o splavu pride na dan.

Zbogom.

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti »nenačrtovano«(po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.

A še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: »Noseča sem.«Z možem takrat »nisva bila na mestu«, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju.

Mož je odločitev »za življenje«prepustil meni.

Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se žal nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ...

Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: »Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...«V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ...

O grozljivem dejanju, z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem kaj bodo rekli v službi, ko bom spet "težila" za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli.

Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira.

Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: »Ne naredi splava,«ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno.

Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka.

Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav.

Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ...

Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh.

Ob Božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more.

Hudo trplenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.

ZELO KRUTA, vendar se z njo moramo soočiti!

Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur.

Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo.

Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem.

To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo. Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine, ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke.

Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim. V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem.

Meddrugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke.

Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj.

Z Njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganje najglobljega človeškega hrepenenja po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev.

Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj.

Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Vsega česar naj bi bila odrešena sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja.

Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela. S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.

Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti po tej poti zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj. 2012-03-01 at 7:30:31

Op: ur. Spoštovana "žalostna mamica".  

To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.

Ta obljuba se je že večkrat izpolnila(pričevanje tudi  iz prve roke;)). Bog je neskončno milostljiv in dober.  Marija pa vedno srednica milosti, ki jih podeli Njen sin Jezus

Se bomo tudi potrudili, da čimveč ljudi izve Vaše pričevanje.  Strašna izkušnja, ki ste jo napisali, verjetno po tem, ko ste naleteli na našo stran. Občutki so se ujemali. 

Za vašo popolno ozdravitev, če boste izpolnili pogoj, ne more biti nobenih preprek!

Pravljica za lahko noč

Najini mali dojenčici vsak večer pripovedujem pravljico za lahko noč. Pravljico, ki se dogaja v tem lepem, temnem, veselem, krutem, prijaznem, strašnem, dobrohotnem, realnem svetu.

Moram se nasmehniti, ko se spomnim, kako je bilo, ko sem izvedela, da rasteš pod mojim srcem. Takrat sem naredila nekaj najbolj norega, kar sem kdajkoli storila v svojem življenju.

Bil je navaden delovni dan v službi, ko sem tičala za pisalno mizo in urejala administracijo. Pa mi delo ni in ni šlo tako, kot bi moralo. Misli so mi kot podivjane uhajale k mojemu telesu. Kaj če sem … Kaj pa, če res sem … Kaj pa, če nisem … Ojoj, daj zberi se … Zberi se, sem si dopovedovala.

In res sem začela spet delati. Misli pa zelo kmalu spet po svoje. Morda pa nisem več sama … Kaj, če srček bije? Ah, kakšna trapa sem. Srček še ne more biti, ker je še premajhen. Hej punca, kaj ti je, saj še skoraj nič nisi naredila, ura pa neusmiljeno teče. Že delam, saj delam …

Nenadoma zaslišim zelo glasen napev: »Mamica je kakor sonček …« Radovednost me seveda premami, da pogledam, od kod prihaja glasba. Z ulice, jasno. Toda … Nejeverno strmim v luksuzen športni avtomobil, ki stoji v križišču pred rdečim semoforjem in komajda verjamem svojim ušesom in očem.

Glasba prihaja točno iz tega avtomobila. Resnično sem bila presenečena, kajti iz avtomobilov se običajno sliši vse kaj drugega kot pa tovrstne pesmi. Ne semoforju se prižge zelena luč, avtomobil odpelje. Mehki napev o mamici pa se je ujel v krošnje dreves in v ritmu vetra še dolgo odmeval v sončen poletni dan.

Kar obstala sem pred oknom in ga vsrkavala vase. Kako močno me je spominjal na otroštvo. Bil je najljubša pesem naše družine, ki smo jo prepevali ob dolgih zimskih večerih, ko sem še kot deklica brezskrbno uživala otroštvo. Biti mama. Bom kdaj mama? Je to sploh mogoče? Jaz, ki imam mamo, in da bi kar naenkrat še sama postala mama?

Se bom znašla v vlogi mame? Piš vetra je spet prinesel opojno melodijo in z njo odgovor. Misel, ki mi ni pustila delati, je postala močna ¬– najmočnejša – premagala me je in v trenutku mi je postalo vseeno za nenarejeno delo. Pobrskala sem po torbici, se še enkrat ozrla skozi okno in vsa vznemirjena odhitela na stranišče.

Minute, dolge kot ure, ko sem čakala. A bilo je vredno čakati. Z ogromnim navalom adrenalina v telesu in s širokim nasmehom na obrazu sem kot nora privihrala k sodelavkam in po vsem hodniku kričala: »Noseča sem, noseča sem!«

Od sreče sem skakala, in kot da si nisem naredila že dovolj »sramote«, oddrvela še na vrh požarnih stopnic, se ozrla na ulico in veselo zavpila: »Draga moja Ljubljana! Noseča sem! Bodi srečna z menoj!«

Najbolj nori, a obenem najsrečnejši trenutki mojega življenja. Pri mojih letih in pri mojem resnem in strogem karakterju. Takrat sem se smejala od sreče, ko pa si prijokala na svet ti, sem jokala od sreče. Zanimivo, mar ne?

Tvojemu očetu ni bilo potrebno kaj posebno razlagati o tebi. Že sam izraz na mojem obrazu je bil dovolj zgovoren. Povedal mu je vse in še več. Bil je presrečen, da bo postal oče.

Takoj je začel kovati načrte za prihodnost in mi pozneje pogosto z navdušenjem razlagal svoje ideje – večinoma sicer nerealne, ker je bil popolnoma z glavo v oblakih –, in to kar iz službe, čeprav ima resno in zahtevno delo, toda le kdo bi mu zameril.

Od dne, ko sem izvedela, da rasteš v meni, sem se vsak dan pogovarjala s teboj, ti pela uspavanke in te božala. Posebno čaroben trenutek je bil, ko sem prvič začutila tvoje gibanje v sebi. Kot bi mi hotela s tem reči: »Tu sem, mamica, vseskozi s teboj, rada te imam.«

Žarela sem od ponosa na svoj velik, okoren trebušček, čeprav sem se morala zaradi njega marsičemu odpovedati in mi je povzročal tudi kakšno nevšečnost. Ljudje so me malo čudno gledali, ko sem govorila: »Midva bova naročila tole in tole, midva greva z avtobusom, midva tu, midva tja.« Pa čeprav sva bili tam samo ti in jaz.

Ni mi bilo mar za njihove poglede. Počutila sem se ljubljena, srečna, prerojena, pomlajena, lepa … Ali si deklica ali si deček – tega takrat še nisem vedela. Bila je čudovita, sladka skrivnost.

Z zanimanjem sem prebirala raznorazne knjige o nosečnosti in porodu. Gledala sem slike o otrocih v maternici in si predstavljala, koliko si že velika, kaj vse že imaš razvito … Nestrpno sem pričakovala »dan D«, ko te bom končno lahko videla, te objela in zasula s poljubčki.

Ta dan je končno le prišel. Zgodil se je čudež življenja. Na svet si prijokala vsa nežna in topla in s solzami v očeh sem te stisnila na prsi. Bila si tako krhka in nebogljena.

Opazovala sem tvoje drobne prstke, ki si jih na tako ljubek način stegnila in jih spet stisnila nazaj v pest. Tvoje temne očke so mi pospešile srčni utrip, ko so se zazrle vame in mi dale občutek, da vidijo v dušo.

S svojo podobo si me posrkala vase in le glas tvojega očeta, ki je bil ves čas, odkar so se začeli popadki potrpežljivo ob meni, me je za trenutek pripeljal nazaj v realnost. Rekel je: »Punčki moji, bodita v cvetju, jaz grem proslavit s prijatelji.« Pomižiknil mi je in zapustil sobo. Hotela sem nekaj reči, pa glasu kar ni bilo. Le roko sem dvignila v pozdrav, nato se pa spet vsa potopila v tvoj mili obrazek.

Šele po nekaj mesecih sem izvedela, kako je potekala proslava tvojega očeta in njegovih prijateljev. Že v času mojih popadkov jih je obvestil po telefonu, da »zdaj pa najbrž gre zares« in da naj bodo pripravljeni za »žur.«

In seveda si niso dali dvakrat reči. Čakali so samo še veselo novico, in ko je tvoj oče ponosno povedal, da se mu je rodila hčerka, so vsi navdušeno zaploskali in zažvižgali.

Nato jih je povabil, da gredo s kolesi proslavit. Malo so sicer čudno pogledali, zakaj s kolesi, in ne z avtomobili, ampak njihov slogan »vse za dober žur« je bil močnejši.

Presenečenje je doseglo svoj vrhunec, ko jih je tvoj oče pripeljal do cerkve, jih hudomušno pogledal in jim razložil, kaj je imel v mislih. Od srca so se nasmejali njegovi potegavščini, ker si še v sanjah niso predstavljali česa takega.

No in tako je tisti dan, ko si se rodila ti, v zahvalo za tvoje življenje tvoj oče in pet njegovih prijateljev dve uri preklečalo v cerkvi svetega Vida pred Najsvetejšim. Pa naj še kdo reče, da tvoj ata ni nekaj posebnega.

Kako lepo je, da je z nama, da si ti z nama, da smo skupaj – ena družina. V dobrem in slabem. Naše niti se trdno prepletajo med seboj in kljubujejo vsem popačenim in izmaličenim idejam o sestavi družine. O, da bi ti le zmogla z Božjo pomočjo dati prave vrednote, ki te bodo osrečile in na katerih si boš lahko postavila trdne temelje za svoje življenje.

Včasih razmišljam, kaj vse bi te lahko naučila in ti pokazala, a osupnem, ko spoznam, da si domišljam, da te učim, a vidim, da si v resnici ti moja mala prava učiteljica.

Čisto vsak dan me nekaj naučiš. Modrosti, ki jih ne ve noben učenjak na tem svetu, modrosti, ki niso zapisane v nobeni knjigi na tem svetu. Modrosti, ki jih lahko svojo mater nauči samo otrok.

Razbila si moj trd, nepopustljiv perfekcionizem s preprosto prošnjo, ki je niti izgovoriti še ne moreš, pač pa se le proseče iskri v tvojih očeh: »Bodi z menoj, mamica, potrebujem te. Potrebujem tvoj čas in pozornost.« In takrat mi postane vseeno za nepospravljeno posodo v kuhinji in goro neopranega perila v kopalnici.

Srečna sem, da si v tem trenutku tu pri meni, v tem lepem, veselem, prijaznem, dobrohotnem svetu. Tak je ob tebi in s teboj. Lahko noč, moja mala princeska.

Kaj potrebuje otrok?

V trenutku, ko pride do spočetja, ženska postane mama. Ni več samo ženska, ampak je tudi mama. In v istem trenutku se je mami življenje za vedno spremenilo.

Lahko pride do tega, da je mama ob spoznanju, da je noseča presenečena, šokirana in da zapade v stisko. In prične se spraševati ali naj otroka, ki ga nosi pod srcem sprejme- rodi ali naj raje splavi- zato, da se ji bo življenje spet vrnilo na stare tire. Da bo spet vse po starem, spet vse tako kot je bilo.

Da bo to kar se ji sedaj dogaja izpadlo samo kot ena nočna mora, ki izgine takoj, ko se človek zbudi. Pa se ji bo življenje zares vrnilo na stare tire, če splavi?

Spočetje je izjemen dogodek. Skrivnostno in prečudovito dogajanje v ženskem telesu. To dogajanje pusti mami globok in neizbrisen pečat. Preplavi vso njeno telo in duševnost, sleherno bit njenega telesa.

In če mama pusti, da ji otroka iztrgajo iz telesa, telo zaječi. Slej ko prej. In namesto, da bi se rodil otrok, se rodi bolečina, krivda, obup!

Mama pa se lahko kljub stiski, ki jo doživlja, odloči, da bo otroka rodila. "Pa saj je vendar moj!" si pravi.

Ve, da zaradi njega ne bo stradala. Ve, da četudi ostane brez strehe nad glavo, da obstajajo materinski domovi- kraj kamor se lahko zateče. Ve, da obstajajo ljudje, ki ji bodo ves čas v oporo in pomoč. Mama ve, da če se lahko ona prebija skozi življenje, bo lahko poskrbela tudi za svojega otroka.

Ve, da se bo samo ob otroku v vsej polnosti uresničila njena ženskost in ne ob raznovrstnih zabavah... Mama je iznajdljiva in tudi ve kaj njen otrok resnično potrebuje.

Ve, da ne potrebuje novih oblek, da lahko tudi z rabljenimi naredi krasne kombinacije barv, ob katerih bodo prišle do izraza očke njenega malčka.

Ve, da je lahko tudi stara posteljica ravno tako mehka kot nova in da se do najbližjega parka pride tudi s starim otroškim vozičkom s štirimi kolesi, ravno tako hitro, varno in udobno kot z novim, ki ima kar tri kolesa.

Ker mama živi v stiku z naravo, ve, da je voda vir življenja in da najbolj blagodejno in nežno vpliva na kožo njenega otroka, zato ne bo pokupila na tone čistilnih robčkov ...

Kaj kmalu bo tudi ugotovila ali njej in otroku bolj ustrezajo pralne pleničke ali pa tiste za enkratno uporabo. Mama ve, da otrok ne potrebuje hišo- igračo za 1000 EUR, ampak da mu lahko sama naredi veličasten grad iz stolov in odej, kjer bo njen malček kraljeval.

Ko mama sprejme pravo odločitev- odločitev, da bo otroka rodila, presenečena ugotavlja, na kako čudovit način se vse stvari v njenem življenju urejajo in problemi razrešujejo.

In ko se rodi njen otrok, se z njim rodi tudi nepopisna sreča, veselje in radost!

Kdaj se začne življenje?

Ko slišim to vprašanje in poslušam dolga razpravljanja o njem bodisi v sejnih sobah polnih zdravnikov ali pa na hodniku porodnišnice ob klepetu s čistilkami bodisi v kavarni ob skodelici kave s prijateljicami, vedno pomislim na Tio-Leo. Za dlan veliko deklico, rojeno s komaj triindvajsetimi tedni.

Spominjam se tiste mirne, poletne noči, ki jo je iznenada zmotilo rezko zvonjenje telefona. »Prosim … aha, triindvajset tednov … pridemo …« ujamem besede osebe, ki je dvignila telefon. Še en pogled, namenjen meni, in vse mi je jasno. Sprejem bo. Brez velikih besed se začnejo pripravljati in kmalu že hitijo v porodno sobo. Sledim jim. Minute so se mi zdele dolge kot ure, ko smo čakali, da se rodi dete, ki ga bomo sprejeli pod svojo oskrbo.

»Deklica je,« končno moja ušesa le ujamejo pričakovani stavek. In tedaj zagledam drobno, majceno dekletce, ki krči svoje roke in le z velikim naporom diha. Dobesedno hlasta po zraku. Pri srcu me stisne, ko jo zavijejo v plenico in položijo materi v naročje.

Njena mama se je odločila, da deklice ni smiselno mučiti, da je premajhna in da ne bo preživela. V očeh zdravstvenih delavcev se zrcali sočutje in velika želja, da bi lahko kaj storili. Nemirno se prestopajo in begajo z očmi zdaj k materi zdaj k otroku.

Mama izrazi željo, da naj ostanemo ob njej in otroku, zato obzirno ugasnemo vse močne luči in se usedemo v njuno bližino. V sobo se naselita tišina in mir, le zvok težkega dihanja in stokanje male deklice se razlega po prostoru.

Mama jo nepremično in brezizrazno gleda. Njen pogled je odmaknjen, top; kot da ni z nami v sobi, kot da živi v nekem svojem svetu. Molči in skrbno pazi, da se ne dotakne otrokovih ročic, ki kar same uhajajo izpod plenice. Vprašam jo, kako je deklici ime. »Tia-Lea« odgovori, ne da bi me pogledala.

Umolknem in se pogreznem v svoje misli. V notranjosti me zvija od bolečine, ko dobesedno sedim in gledam, kako pred mojimi očmi umira otrok. Počutim se nemočno, nekoristno in tako šibko … Čutim, kako zelo je smrt močna, kako znižuje utripe srca, vpija barvo kože, jemlje dih, srka življenje …

Vstanem in počepnem ob otroku. Tia-Lea se še vedno bori za kisik. Rada bi jo potolažila, ji povedala kaj lepega, zato se narahlo dotaknem njene ročice, a jo v trenutku odmaknem saj zaslišim oster materin glas: «Ne dotikajte se otroka!« Kot bi me nekdo polil z vrelim kropom vstanem in se usedem nazaj na svoj prostor. Mama me jezno pogleduje.

Ne upam si več ničesar reči ali storiti. V svoje misli pogreznjeni še naprej sedimo in čakamo. Še malo pa bo teh mučnih trenutkov konec. A minute bežijo in bežijo in Tia-Lea se ne vda. Diha. Še vedno diha!

Prešine me iskrica upanja. Nestrpno pogledam po medicinskih sestrah, kaj bodo storile. Vprašujoče se pogledujemo in končno ena izmed njih previdno nagovori mamo: »Vaša deklica je pa prava bojevnica ...« Tišina … Naposled mama s spačenim izrazom na obrazu odvrne: »Ja, ona živi …«

In v hipu pade v neutolažljiv jok. Iz nje izbruhne vsa bolečina, strah in žalost, ki so se do sedaj kopičili v njej. Med solzami nas prosi, naj poskrbimo za njeno deklico. Še nekaj sekund, da si opomoremo od šoka in že stopimo v akcijo. Transport. Inkubator. Intubacija. Dogodki se odvijajo drug za drugim.

Tia-Lea je v nas prebudila upanje in tega upanja si nismo pustili vzeti. Delali smo z vso gorečnostjo in vztrajnostjo, kolikor smo jo le premogli v tistih trenutkih. Zavedali smo se, da je Tia-Lea kljub vsem sodobnim aparaturam, na katere smo jo priklopili, še vedno v smrtni nevarnosti. Njeno življenje bo še nekaj časa viselo na nitki.

A vendar je bilo sedaj drugače kot pa takrat v porodni sobi. Sedaj je imela ob sebi mamo, ki je trepetala za njeno življenje. »Tia je v meni stopila led,« je rada ponavljala. In verjela sem ji. Ure in ure je presedela ob hčerinem inkubatorju in jo gledala z vso materinsko ljubeznijo.

Za njo se je čas ustavil. Ni vedela, kdaj je dan, kdaj je noč; odšla je, da je jedla, se nekaj malega naspala in spet prišla nazaj k Tii-Lei. Včasih ji je zapela kakšno otroško pesmico, vsak večer pa ji – kot ritual – povedala pravljico za lahko noč. Vedno isto: Sneguljčico in sedem palčkov.

A kar je najpomembnejše: Dotaknila se je hčerke, jo božala po laskih in ji dajala vso nežnost in toplino. Zdrznila se je od strahu vedno, ko je zaslišala zvok monitorja, ki je naznanjal, da z otrokom nekaj ni v redu.

In nekega dne je prišel temen dan. Dan, ko je Tia-Lea prenehala dihati in smo jo komaj, komaj priklicali v življenje. Roke so se mi tresle od vznemirjenosti, ko smo končali. »Nikoli več ne naredi tega, punčka,« sem ji takrat rekla.

A deklica je pretresla moja čustva še enkrat. Spet je prenehala dihati in spet smo jo komajda rešili. Mama je po takih dogodkih hodila okrog kot mesečnik, vsa bleda in omotična od bolečine. Dekletce jo je resnično osvojilo, navezala se je na njo, še preden se je tega v polnosti zavedla.

Osvojila pa je tudi mene. Tolikokrat sem že mislila, da jo bomo izgubili, pa me je vedno znova presenetila in me potem zvedavo gledala, cmokala z jezičkom in se z drobnimi prstki oklepala moje roke.

Resnično prava mala bojevnica in obenem učiteljica. S svojo močno voljo do življenja mi je pokazala, kako zelo je življenje vredno. Pokazala mi je tudi, kaj je vztrajnost in končno – v njenih sivo-modrih očkah je skrit odgovor na vprašanje, kdaj se začne življenje. Jaz ga poznam, pa ti?

Serijski morilec

Ko sem bila stara 19 let, sem osebno spoznala serijskega morilca. Čisto pravega poklicnega morilca. Ta morilec nima ne srca ne duše. Je nadpovprečno inteligenten, hiter in natančen. Dela strašne zločine, ki mu nikdar ne spodletijo.

Ne pozna usmiljenja. Svoji žrtvi nastavi zanko, splete ji mrežo, spelje jo v past. Za seboj pušča neutolažljive in strte duše ljudi. Za njim lijejo potoki solz, bridkost in gorje. Je morilec, ki ne beži pred policijo ­­– ravno nasprotno. Zakon prepriča, da ni morilec, čeprav mori v javnosti – vsem na očeh. Se vam to zdi nelogično? Temu se reče profesionalnost. Inteligenca. Taktika. Učinkovitost.

Ta morilec ne hodi v navadno službo tako kot običajni ljudje. Ni mu treba. Veliko ljudi skrbi zanj. Hranijo ga, oblačijo, negujejo, ljubkujejo, občudujejo in hvalijo. Pri mnogih ljudeh je zaželen.

Zanj se potegujejo tudi najbolj znane in uspešne osebe, najbolj cenjeni in priznani ljudje tolčejo po svojih dragih pisalnih mizah, samo da bi prebival v njihovi deželi. Se vam to zdi nelogično? Temu se reče profesionalnost. Inteligenca. Taktika. Učinkovitost. Naj vam zaupam zgodbo kako sem ga spoznala.

Nekega toplega jesenskega dne sem sedela v parku na klopci in strmela na bližnje otroško igrišče, kjer so otroci v peskovniku izdelovali gradove iz peska. V meni je divjala huda nevihta, pa sem kljub temu samo mirno sedela in gledala. Znašla sem se v veliki življenjski stiski, ki me je navdajala s strahom in tesnobo. O ko bi le mogla zavrteti čas nazaj. Ravnala bi drugače. Ampak žal čas ne gre nazaj.

In tako sem sedaj tu, sredi parka, pod mojim srcem pa raste novo življenje. O, ko bi le mogla zavrteti čas nazaj. Kakšna trapa sem bila. Sedaj pa imam kar sem si skuhala. Borut niti slišati noče, da bi obdržala otroka. Brani se ga, kot bi bil kužna bolezen.

Pa ni. Še zdaleč ne. Je najin otrok, ki je bil spočet iz ljubezni. In potrebuje ljubezen. Nekoga, ki bo skrbel zanj, ga vzgajal, mu nudil vse najboljše. Jaz pa mu ne morem nuditi veliko in, oh, kako le ga naj vzgajam, ko pa sem še sama tako mlada. In kdaj bom dokončala faks. Rada bi postala odvetnica. Ampak z otrokom ob sebi …

Ah, koliko jih je, ki so mlajše od mene, pa so donosile in so sedaj srečne mamice. Ampak one so imele podporo svojih staršev in fanta. Jaz pa je nimam. Starši me bodo ubili, če jim povem, da sem noseča, Boruta bom pa izgubila, če otroka obdržim. Saj ni slab fant. Pravi, da bova pozneje lahko imela še veliko otrok. Ima popolnoma prav. Ko bova oba v službi bo vse skupaj mnogo lažje. Lahko bova imela še pet otrok. Da, tako bo najbolje, da storim. Tega otroka sedaj ne bom obdržala, ker bi bil res nesrečen, če bi ga rodila. Odraščal bi v preveč težkih okoliščinah.

Moje razmišljanje zmoti glasen smeh enoletnega nadebudneža, ki se mu usteca širijo do ušes, ko gleda petletnega bratca, ki se pači in prevrača kozolce. Spet se zamislim … Kaj če mi bo nekoč žal … V tem trenutku se poleg mene pojavi oseba.

Pogledam v njo in zagledam čudovito lep obraz moškega, ki se mi smehlja in me vljudno vpraša, če lahko prisede. »Seveda,« nemudoma odvrnem, pri tem pa ne umaknem pogleda od njega. Merim ga od glave do pet, pa me ni nič sram. Za trenutek pomislim ali morda sanjam. Poleg mene se je ravnokar usedel pravi lepotec.

Sedi tu, v presenetljivo lepi temnomodri obleki, v snežnobeli srajci in z zanimivim ter malce nenavadnim črtastim vzorcem na sivi kravati, ki se je na prikupen način prilegala njegovim sivo-modrim očem, ki so mi vračale nežen pogled.

V naročju je trdno stiskal k sebi veliko črno usnjeno torbo. »Vidim, da vam je težko mlada dama,« me je čez čas spet ogovoril. »Smem vprašati, kaj se vam je hudega zgodilo?«

Osupnila sem ob tako neposredni govorici, ki je niti v sanjah ne bi pričakovala. Mi morda res na obrazu piše, da sem v stiski? Imelo me je, da bi mu zabrusila nazaj nekaj grdega, v smislu, da naj se briga zase, ampak že sam pogled v njegove oči je zadoščal, da sem se popolnoma raznežila, planila v jok in mu skozi solze izlila svojo stisko.

Ko sem končala se je resno zazrl vame in dejal s sočutnim glasom: »Da, verjamem, da ti je težko in da si v hudi dilemi. Vsekakor nisi v lahki situaciji. Ampak zavedaj se, da imaš pravico do svobodne izbire.

Ne pozabi na to. Za karkoli se boš odločila, te nima nihče pravice obsojati. In verjamem, da se boš prav odločila. Saj si že velika punca.« Ob tem se je ljubko nasmehnil. »Da, odrasla punca si,« je nadaljeval, »v najlepših letih. Vse imaš še pred seboj. Prav je, da uživaš sedaj, ko si še mlada. Samo enkrat se živi! Le zakaj bi si zaradi ene napake uničila celo življenje.«

»Kaj pa moj otrok?« sem komaj slišno zamrmrala. »Kaj si rekla? Otrok?! Pa menda ja ne praviš zarodku otrok? Ha, ha, ta je pa dobra. Draga moja, otroke boš imela takrat, ko jih boš rodila. Sedaj je to le nek skupek tkiva.« Nejeverno sem ga pogledala, on je pa še kar govoril o pravicah, o odgovornem ravnanju, o socialnih razmerah, o … Saj že več ne vem o čem.

Vem samo to, da sem njegove besede vpijala kot puščava deževnico. Na koncu mi je dejal: »Punči, tole prepusti meni, bom jaz vse uredil. In življenje ti bo spet teklo po starih tirih.« Privolila sem. Rekla sem mu DA!

A življenje se mi ni vrnilo na stare tire. Postala sem živa razvalina v človeški podobi. Ni besed, ki bi lahko opisale kako trpim, ko se zavem, da ob sebi nimam svojega dragega deteta, ker ga nisem sprejela.

In vest. Ta nikdar ne počiva. Očita mi, stalno sami očitki in krivda … krivda … kriva sem … In park? Tja ne hodim več. Smeh otrok mi reže v dušo. Pogleda na otroke ne prenesem. V njihovih očeh se iskri vprašanje: »Mama, zakaj si me ubila?«

In kaj se je zgodilo s skrivnostnim neznancem, ki sem ga srečala v parku? Po vseh težkih letih obupa in bolečine sem ga poiskala. Ni bilo težko. Vrtel se je v družbi deklet, jim pihal na dušo in se jim dobrikal.

Potegnila sem ga za rokav in ga odvlekla na samoten kraj. »Ubili ste mojega otroka!« sem rekla s sovraštvom v glasu. »Vrnite mi ga!« Še močneje sem ga stisnila za podlaket. Ledeno me je pogledal in se iztrgal iz mojega prijema. »Ne morem ti vrniti otroka. Sama si tako hotela. To je bila tvoja odločitev.«

Že se je obrnil, da bi odšel, pa sem ga ponovno potegnila za rokav. »Nimate pravice …« sem komaj izdavila. Spet me je ledeno pogledal in pokazal na tisto svojo veliko črno usnjeno torbo. »Brez nje ne grem nikamor.«

Vzel jo je v roke, jo sunkovito odprl in pred mano se je po tleh na vse strani raztresel kup papirja. Nemčija, Švica, Avstrija, Velika Britanija, ZDA, Kanada, Finska, Japonska, Avstralija, Slovenija … S tresočimi rokami sem mrzlično brskala po papirjih in prebirala naslove. Zakon o … 17. člen… Zakon o … 18. člen … Zakon o … 121. člen …

Ne, nisem več mogla zdržati. Spet me je zvilo. Spet tisti silen naval bolečine in krivde. Ko sem naposled prišla k sebi, sem ga zagledala, ko je odhajal s tisto veliko črno usnjeno torbo v roki. Z grozo v očeh sem zakričala za njim: »Kako vam je ime??« Obrnil se je, se zlobno zarežal in dejal: »Moje ime je Umetni splav. Vam na uslugo.«